Računovodske novice

Pobotanje je oblika prenehanja obveznosti, kjer prenehata dve ali več obveznosti v medsebojnem razmerju med dvema ali več strankami iz različnih pravnih naslovov. Namen pobotanja je odpravljanje večkratnega izpolnjevanja obveznosti, hkrati pa se s pobotanjem prepreči, da ena stranka izpolni svojo obveznost, sama pa zaradi neplačevitosti druge stranke ne prejme dolgovane izpolnitve.

V pravni teoriji ločimo med dvema vrstama pobotanja in sicer bilateralnim (torej med dvema osebama, pri čemer morajo biti izpolnitve obveznosti vzajemne) in večstransko pobotanje.

Bilaterarno pobotanje

Bilaterarno pobotanje določa Obligacijski zakonik: Pobotanje (kompenzacija) je oblika prenehanja obveznosti, kjer prenehata dve ali več obveznosti v medsebojnem razmerju med dvema strankama iz različnih prevnih naslovov. Gre za prenehanje nasprotnih terjatev med istima strankama, ki sta druga nasproti drugi obenem upnika in dolžnika.

Namen bilaterarnega pobotanja

Namen pobotanja je odpravljanje dvakratnega izpolnjevanja predmeta iste vrste. Nobenega smisla nima, da bi dolžnik upniku poslal za izpolnitev svoje obveznosti določeno količino nadomestne stvari, v naslednjem trenutku po prejemu pa bi upnik kot dolžnik to količino vrnil. Zato se s pobotanjem dosega predvsem gospodarska korist, saj se zmanjšujejo stroški in poenostavlja poslovanje.

S pobotanjem se prepreči, da ena stranka izpolni, sama pa zaradi neplačevitosti druge stranke ne prejme dolgovane izpolnitve.

Večstransko pobotanje

Druga vrsta pobotanja pa z zakonom ni določena, zato smo se pri ugotavljanju, kaj pomenijo večstranski poboti v slovenskem pravnem redu oprli na sodno prakso Vrhovnega sodišce, ki je o večstranskem pobotanju v sodni odločbi VSS III Ips 59/2000 z dne 08. 03. 2001 zapisalo:

Verižne kompenzacije ni, če se je ne udeležijo vsaj trije udeleženci. Vsak njen udeleženec je v pravnem razmerju samo z neposrednim predhodnikom in naslednikom v verigi (pravilneje: krogu) udeležencev, z ostalimi pa ne. Niti s predhodnikom niti z naslednikom pa ni v vzajemnem pravnem razmerju v smislu predpostavke pobotanja. Do predhodnika je upnik, do naslednika pa dolžnik. Do prenehanja obveznosti (in terjatve) vsakega udeleženca verižne kompenzacije, ne da bi kaj plačal (ali prejel kakšno plačilo) pride zato lahko samo tako, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg. Zato je način prenehanja obveznosti z verižno kompenzacijo po ZOR toliko odpustov dolgov kolikor je njenih udeležencev. Dolžniško – upniških razmerij je toliko, kot je udeležencev verižne kompenzacije. Že tolikšno število pravnih razmerij pove, da med udeleženci verižne kompenzacije ni takšne pravne povezave (med posameznimi udeleženci je sploh ni), da bi moral udeleženec verižne kompenzacije, ki meni, da z njo njegova terjatev do predhodnika ni prenehala, tožiti vse udeležence kot nujne sospornike.

Vrhovno sodišce je v isti sodni odločbi zapisalo tudi definicijo večstranskega pobotanja oz. verižnih kompenzacij, ki jih opredeljuje kot vrsto sporazumov o odpustih dolgov v smislu 344. clena ZOR oz. 319. člena OZ, sklenjenih pod pogojem, da bodo vsi realiziran.

Namen verižnega pobotanja

VSS III Ips 105/2001

Namen "verižnega pobota" je doseči ugasnitev obveznosti in prenehanje terjatev vseh udeležencev z medsebojnim (vendar ne vzajemnim) odpustom dolga. Dolg pa morajo odpustiti na pogodbeno predvideni način tudi vse ostale stranke "verižnega pobota" (prvi odstavek 344. clena ZOR). Predpostavka za veljavnost opisanega posla je, da ga morajo skleniti prav vse stranke. "Verižni pobot" je pravni posel in zanj veljajo določbe ZOR o sklenitvi pravnega posla (26. člen ZOR in naslednji). Revident ima prav, kolikor meni, da pogodba o "verižnem pobotu" zavezuje od trenutka naprej, ko je sklenjena (26. člen ZOR v povezavi z prvim odstavkom 148. člena ZOR).