Računovodske novice

Po splošni določbi Zakona o davku od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju: zakon) so davčno priznani zgolj tisti odhodki, ki so potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu.

Davčno nepriznani so tisti odhodki, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica njenega opravljanja, imajo značaj zasebnosti ali niso skladni z običajno poslovno prakso. Med davčno nepriznane sodijo tisti odhodki, ki so glede poslovanja davčnega zavezanca nepotrebni, neupravičeni oziroma niso običajni za poslovanje. Med te odhodke ne smemo štetih tistih, ki so posledica izrednih in redkih dogodkov. Naravne nesreče zakonodajalec pravnim osebam priznava kot davčno priznane.Če odhodki nastanejo zaradi drugih izrednih in nepogostih dogodkov, je opredelitev, kakšni odhodki so to, težja. Sem naj bi vsekakor spadali odhodki, ki so nastali zaradi tatvin, požarov (tudi podtaknjenih)…

Vse odhodke, ki niso neposredno prinesli prihodka ali so prinesli prihodka manj, kot so znašali odhodki, bo v primeru davčnega pregleda potrebno natančno dokumentirati in tako poskrbeti, da nam jih davčni organ ne bo opredelil kot odhodke,ki niso skladni z običajno prakso.

V celoti so davčno nepriznani naslednji odhodki:

1. stroški, ki se nanašajo na privatno življenje, npr. za zabavo in oddih, šport in rekreacijo, vključno s pripadajočim davkom na dodano vrednost,
2. stroški prisilne izterjave davkov ali drugih dajatev,
3. kazni, ki jih izreče pristojni organ,
4. obresti od nepravočasno plačanih davkov in drugih dajatev,
od posojil, prejetih od oseb, ki imajo sedež ali prebivališče v državah z ugodnejšim davčnim okoljem,
5. podkupnine,
6. donacije.

Poglejmo si podrobneje, kaj vse spada v zgoraj našteto točko 1:
– stroški, ki se nanašajo na privatno življenje lastnikov in povezanih oseb, vključno s stroški sredstev v lasti ali najemu zavezanca, ki se nanašajo na privatno življenje teh oseb,
– stroški, ki se nanašajo na privatno življenje drugih oseb, vključno s stroški sredstev v lasti ali najemu zavezanca, ki se nanašajo na privatno življenje teh oseb,
– stroški ugodnosti, ki jih delavcem zagotavlja delodajalec (bonitete).

In kaj po tem zakonu spada med stroške ugodnosti (bonitete):
– premije za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje in druge zavarovalne premije,
– dani subvencionirani ali s popustom prodani proizvodi oziroma storitve,
– počitniških nastanitev in drugih nastanitev, ki niso povezane z delom,
– članarine poklicnim združenjem, razen če so potrebne za poslovanje in če so plačane za članstvo v združenjih, v katerih delodajalec ne more biti član,
– članarine in drugi stroški, povezani z zabavo, oddihom, športom in rekreacijo in drugi stroški za privatno rabo,
– druge ugodnosti, kot so zagotovitev parkirnega mesta, službene obleke, razen uniform.

Vse zgoraj naštete ugodnosti so v primeru brezplačne uporabe davčno nepriznani odhodki. Stroški, ki so vezani na privatno življenje drugih oseb, in stroški ugodnosti danim zaposlenim, se priznajo, če se te storitve oziroma ugodnosti plačujejo, vendar največ do višine takšnega plačila oziroma povračila. Stroški sredstev v lasti ali najemu zavezanca, ki se nanašajo na privatno življenje, nastali v času uporabe teh sredstev za privatno rabo, se ne priznajo sorazmerno takšni rabi.

Zasledimo lahko, da naštete bonitete niso identične, kot jih navaja zakon o dohodnini. V zakonu o dohodnini je boniteta vsaka ugodnost v obliki izdelka, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo.

Med davčno nepriznane odhodke se vključujejo vsi odhodki, ki so nastali zaradi ugodnosti, ki so bile zagotovljene delojemalcem ne glede na to, v katerem od prej naštetih zakonov so opredeljeni. Stroški reprezentance se priznajo v višini 50% ustvarjenih stroškov. V zakonu ni opredelitev glede posameznih vrst stroškov, medtem ko nam Zakon o davku na dodano vrednost stroške reprezentance definira kot stroške pogostitve in zabave ob poslovnih in družabnih stikih, stroške za prehrano (vključno s pijačo) ter stroškov nastanitev. Za stroške reprezentance naj bi se upoštevali vsi stroški, ki so kakorkoli in kadarkoli nastali v razmerju z zdajšnjimi in morebitnimi prihodnjimi poslovnimi partnerji, ne pa tudi v razmerjih z zaposlenimi (le-ti se štejejo za davčno nepriznane).

Pomembno je, da pripadajoče stroške dokazujemo z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, saj tako lahko v primeru davčnega pregleda dokažemo, da so nastali dejansko v povezavi s poslovnimi partnerji. Na prejetih računih tako navedemo ime poslovnega partnerja, ki se je npr. udeležil poslovnega kosila.